Mojo prvo pravo objavo je spodbudila objava Soviceoke, saj se mi je zdelo zanimivo, da nisem nikjer zasledil nobenega izmed svojih pravil glede zaposlitvenih razgovorov. Za razliko od na zgornji povezavi naštetih tehničnih namigov bom jaz bolj konceptualen...
Najprej, samoevalvacija. Dajmo si priznati, kaj je za nas primerno in kaj ne, ne glede na želje in plačo. Če imate gorečo željo opravljati kakšno delo, najprej sami postorite kar lahko, da se izobrazite. Ne prijavljajte se na previsoko profilirane poklice, ker boste poleg zbijanja lastne morale dosegli le še slabo publiciteto. Država je majhna in garantiram, da boste te ljudi še srečevali. Takrat vam minus pike vnaprej ne uidejo.
Nadalje, priprava. Pripravite se na vsakega delodajalca posebej. Mogoče sem delal za toliko različnih ljudi, da jih zavoham že na daleč, ampak tudi moji znanci, ki se jim je ljubilo razmisliti, s kakšnim delodajalcem imajo opravka, so ugotovili bistvene podatke, ki ti pomagajo pri odnosu. Tu sta pomembni dve alineji - za božjo voljo:
Za božjo voljo, pojdite na njihovo spletno stran, a vsaj ugotovite, kaj imajo sami povedati o sebi. Napredni namig: če ste v stanju "uloviti" stil izražanja, ki ga uporabljajo sami, ste si takoj nabrali plus točke.
Za božjo voljo, napišite prošnjo za vsako odprto delovno mesto posebej. Za to obstaja nešteto razlogov, iz lastnih izkušenj pa vem, da vas večina enkrat na hitro ustvari eno predlogo, ki jo potem "flikate" skozi leta. Specifičen oglas povprašuje po specifičnih znanjih v določenem prioritetnem vrstnem redu. Delodajalca v tem vrstnem redu zanimajo - kot odgovori na vprašanja. Prejem standardizirane prošnje mu bo dal jasno vedeti, da si zanj niste vzeli niti minute in da so za vas njegove potrebe nepomembne. Hkrati daje negativen vtis o vaši prizadevnosti in smislu za komunikacijo. Minus, minus, minus.
Če je kakšna izmed želja delodajalca za vas na robu sprejemljivega (če je nesprejemljiva, pojdite na naslednji oglas), morate to povedati na začetku. Ne dogovarjajte se za stvari, katerih ne mislite izpolniti, razen če ste izurjen manipulator.
Eno izmed temeljnih pravil je, da niti delodajalec in delojemalec v postopek ne vstopata (oz. ne bi smela vstopati) zaradi denarja. Mogoče se sliši smešno, ampak ne bi smeli delati zaradi denarja. Če je to vaš edini motiv, pojdite delat prvo delo, na katerega naletite (natakar, prodajni agent, prodajalec knjig, anketar...). Vaše počutje in občutek dosežka tu nista pomembna, ker delate le za eksistenco, takšni zaposlovalci pa vzamejo vsakogar. In tudi plačano je povsem spodobno.
Kadar se spravljate na razgovor za "neeksistencialno službo" pa morate pristopati k stvari na drugačen način. Denar je seveda pomemben, ampak če je komurkoli od vpletenih oseb le do denarja, takrat bo pogovor najbolj enostaven. Si najceneši (oz. plačaš največ)?
Pri resnem razgovoru pa gre v samem golem bistvu za FRP (fantasy roleplaying - igranje fantazijskih vlog), znano igralcem računalniških iger. Delodajalec potrebuje nekoga, ki bo ustrezal podobi, ki si jo je narisal v možganih in ne nujno najprimernejšega kandidata. Tu pride do izraza zgoraj napisano o pripravi. Želje zaposlovalcev so precej različne, začuda pa ugotavljam, da je v njihovi vrednotni lestvici le malo razlik. Vse odslej napisano velja le za Slovenijo, v tujini sem opažal drugačne trende.
Najpomembnejša vrednota, ki jo delodajalci v resnici iščejo, je varnost. Ja sliši se smešno, vendar je to prvi predpogoj, brez katerega načeloma nimate nobenih izgledov za dogovor. Delodajalec bi najprej rad nekoga, za katerega je prepričan, da bo opravil zadano delo, da mu ne bo treba urejati zamenjav. Varnost za delodajalce pomeni tudi to, da z vami ne bodo imeli problemov. Delno pod varnost sodijo zahteve po izkušnjah in izobrazbi.
Izkušnje - ena izmed najbolj kontroverznih zahtev. Iščem vrhunskega SEO optimizatorja s 5 letimi delovnih izkušenj. LOL. Me zanima, kdo od takih bo dal 3,5k € za njegovo plačo. Izgleda kot da nihče v Sloveniji nima namena nobenemu izmed svojih zaposlenih omogočiti niti najmanjšega delčka prilagoditve ali izobrazbe. Razumem, da si delodajalci želijo izdelanega človeka, ki se vsaj približno spozna na svoje področje. Ampak če smo čisto iskreni, se za ravno visokotehnološko družbo ne moremo označiti. Vsaka prodajalka v najbolj "zabačeni" trgovinici s sadjem mora imeti 3 leta delovnih izkušenj, enako pri "poklicih", ki pri nas tri leta šele obstajajo.
S tem delojemalca efektivno prisilijo v laganje. Zakaj? Še vsak delodajalec, s katerim sem se zapletel v poglobljeno debato, mi je priznal, da iz CV-ja "odšteje" med tretjino in petino tam zapisanih izkušenj, ne glede kako utemeljene so videti. Če ne dodate primerne količine "olepšav" vaše bleščeče kariere, boste napram drugim v minusu. Vsi to počnejo, zato morate tudi vi, drugače izpadete iz konkurence. Podobno kot vrhunski športniki brez dopinga.
Naslednja stvar je izobrazba. Kdaj nazadnje ste videli oglas, ki išče diplomiranega ekonomista, smeri marketing, povprečne študijske ocene nad 8.0, ki se je v diplomskem delu posvetil marketingu glasbenih prireditev? Nikdar. Naša izobrazba je v enaki meri pridobivanje nekega splošnega znanja, potrditev discipliniranosti in podrejanja zahtevam nadrejenih. Če je zahtevana 7. stopnja izobrazbe, jo imejte, ni važno kakšen je študijski program. No verjetno ravno za zdravnika ali advokata ne bo zneslo, garantiram pa za vse medijske posle, programiranje, dizajn, trgovino ter ostale storitve. Ilustracija: Ko je sedanji direktor tv programov A kanala in POP TV Gorazd Slak pred nekaj leti kandidiral za direktorja programov na RTV Slovenija kot 29-letni diplomirani fizik brez pomembnih medijskih izkušenj, se je ob njegovo neprimerno izobrazbo obregnil le en član Sveta RTV, kateremu se je zdelo fino, da prihaja iz druge branže. Ko je bilo govora o faliranem študentu komunikologije z desetletnimi uredniškimi izkušnjami (Bojan Krajnc), se niso hoteli o njem niti pogovarjati. Skratka, če hočejo diplomo, se brez nje ne kažite, razen v izjemnih primerih.
Ker podjetja v "Naši mali" še vedno kažejo bolezni desetletja vase zaprte ekonomije, delodajalci niso pretirano občutljivi na dosežke. V bolj konkurenčnih sektorjih še do neke mere, v tradicionalnih okoljih pa si boste z ambicioznostjo, orientiranostjo k rezultatom in bivšimi dosežki prej nakopali težave in sovražnike. Ljubim lahkotnost, s katero zletijo skozi drugo delodajalčevo uho stavki kot so nagrada za najboljši dizajn, komunikacijske dosežke, dobitnik študentske Prešernove nagrade, zmaga na konstrukcijskem tekmovanju, finalist mednarodnega natečaja v informatiki, udeleženec matematične olimpijade... Na kratko, jebe se jim za to, če ne dajete občutka varnosti... Vodilni kadri so očitno zelo plašna bitja. Ljudi, ki se tako bojijo, pa se da vedno nategniti, da si Konan :D.
Pred koncem moram opozoriti še, da delodajalci ne iščejo karakterja oz. vaše notranje lepote, niti se ne zavedajo kako posebni ste. Jebe se jim. Ne pišite in govorite, da imate radi potovanja, kako najraje porivate, v katerem osnovnošolskem krožku ste se najbolj zabavali... Treba je posvariti še pred bizarnim trendom, ki se večinoma pojavlja v t.i. "novi ekonomiji" - kul firme. Delodajalci se na vse pretege trudijo, da bi izpadli neverjetno kul, sproščeni in frendovski. Zanimivo, da to najbolj velja za ljudi, katerim ponavadi ne bi odzdravili na ulici. Mislim, da so slišali neke govorice iz Amerike, ampak niso prebrali začetkov Atarija. Dokler ni džakuzija, napol slečenih bejb za zabavo, nesmiselnih količin alkohola in firmin lokal, jih ignorirajo. Ti so si večinoma morali že od otroštva podkupovati ljudi, da so jim lahko pravili prijatelji.
Kar nas privede do mentalnega odnosa, ki ga morate vzpostaviti pred razgovorom. Ne morete si privoščiti ponižnosti, ker boste prikazali napačno podobo, s tem pa naredili škodo obema stranema. Delodajalci vam ne želijo delati uslug in vas zaposlovati iz usmiljenja. Vi prodajate storitev dela zainteresiranemu kupcu, ki je objavil povpraševanje. Vaša prva pisna naloga je oddati ponudbo, ki ga bo dovolj zainteresirala, da vas povabi na predstavitev "izdelka". Če vaš delodajalec ne želi vzporednega odnosa z vami, delate samo še za denar. Tu zadovoljni ne boste nikoli. Berite par odstavkov višje glede del za golo eksistenco.
Nadalje je tu še potek debate - naprej se postavite v kožo delodajalca in razmišljajte, kaj bi vas zanimalo pri človeku, ki ga želite zaposliti. Po moji oceni se ega sama spomni kakšna desetina ljudi, čeprav je popolnoma samoumevno. Vedite kaj so vaše močnejše točke in jih rez lažne skromnosti izpostavite, najdite dve svoji ne preveč moteči napakici in ju omenite, da bodo vaše vrline postale bolj verjetne. Svoje dejanske napake omenite kot svoje osebnostne lastnosti na najbolj sprejemljiv način. Npr., če imate kronične težave s spoštovanjem rokov in natančnostjo, bi šlo nekako takole: v preteklih letih sem se uspel disciplinirati glede spoštovanja rokov in natančnosti. Zaposlovalcu se bo najprej zdelo, da opisujete dosežek, ko vas bo spoznal pa bo ugotovil, da ste mu napako priznali pa vas je kljub temu zaposlil. Za gimmick sprejemam pohvale. Kupček dreka, zavit v celofan bo zadostoval, če ga poimenujete za neko fancy PR nagrado.
Evo, še nazadnje... glede denarja. To ni vaša prva motivacija, vendar pa je pomemben. Idealno je, če se utegnete pozanimati o zgornji meji (spodnja nas menda ne zanima, ne?) plače, ki jo je delodajalec še pripravljen izplačati. Najdite nek presek med njegovo ceno in vašo sprejemljivo tarifo. Razmislite za kakšen denar bi želeli delati tu še čez 5 let. Ok, zdaj pa del, ki ga večina res težko razume... Če pogovor uspešno pripeljete do pogovora o denarju in zahtevate recimo 1200 €, medtem ko vam delodajalec reče, da imeli za vas namenjenih kakšnih 1000€, ni problema. Vztrajajte, povejte zakaj. Noben delodajalec ne bo zavrnil človeka, ki mu vliva zaupanje zaradi ubogih 20%, vam pa bo ta denar pomenil dobrodošel priboljšek. Da sploh ne omenim pozitivnih posledic tega, da vas cenijo kolikor ste plačani (žalostna resnica), poleg tega pa dajete vtis resnega zanimanja za dolgotrajnejše delo (ker si hočete "kao" postlati za daljši čas), hkrati pa zna izgledati, da se znate pogajati in zagovarjati svoje stališče. Vse našteto v prejšnjem stavku je sicer neumnost, razen tega da 20% višja plača ne škodi. Edina potencialna korist, ki jo lahko imate od nižje plače je, da od vas pričakujejo malo manj, vendar dvomim. Priporočam, da ste dragi kot žafran in vsi mislijo kak šef ste.
Ups, v bistvu sem hotel objaviti le kratek komentar pri Sovicioki, pa se mi je zazdelo, da bom malo predolg :D. Kot prva objava tale zapis sicer verjetno ne bo dosegel epske branosti, ampak upam, da bo kakšen nasvet prišel komu prav. Vse 100% testirano v dobrem desetletju razgovorov za redna, izredna in freelance dela by dr. Žižmund Frojnd (tm), money back guarantee ;).